Alzheimerjeva bolezen: etiološki in rizični dejavniki, patofiziološki mehanizmi in terapevtski pristopi

Alzheimerjeva bolezen je kronična progresivna nevrodegenerativna bolezen, za katero oboleva vse večje število ljudi po vsem svetu. Je najpogostejši vzrok demenco (pri 50–80 % vseh primerov) in obenem tudi najhujša oblika demence, so značilne kognitivne vedenjske motnje pri ljudeh, večinoma starejših od 65 let. Patogeneza bolezni še ni popolnoma pojasnjena. Obstaja več hipotez, ki vključujejo kombinacijo genetskih okoljskih dejavnikov ter načina življenja. Glede na začetek lahko opredelimo kot obliko z zgodnjim začetkom, običajno pred 65. letom starosti, s poznim letu starosti. Redka začetkom povezana mutacijami v genu amiloidni prekurzorski protein genih presenilin 1 2. Genetski dejavnik tveganja nastanek prisotnost alela ε4 apolipoprotein E. Za oblike obstaja vzročnih hipotez: a) holinergična hipoteza, b) amiloidna c) hipoteza o hiperfosforilaciji proteina tau, č) mitohondrijski kaskadi, d) vnetna e) nevro-vaskularna f) kovinskih ionih g) limfnega sistema. Poleg tega obstajajo presnovni drugi dejavniki Alzheimerjeve bolezni, med katere sodijo: zvišana raven holesterola krvi, debelost, zvišan krvni tlak, sladkorna tipa 2, spanja idr. Kljub velikemu številu raziskav etiopatogeneza do danes dokončno pojasnjena, prav tako ne poznamo zdravila, bi preprečilo ali ustavilo njeno napredovanje. Zdravljenje trenutno temelji farmakološkem zdravljenju, poteka osnovi doslej znane etiologije bolezni. Veliko obeta imunoterapija antiamiloidnimi protitelesi.